O dojenčku

Prehrana dojenčka

• Vsebnost hranil v materinem mleku se v obdobju dojenja natančno prilagaja potrebam dojenčka (ločimo kolostrum, prehodno in zrelo mleko).

• Sestava se spreminja tudi med hranjenjem (na začetku je mleko bolj tekoče in vodeno, da se dojenček najprej odžeja, proti koncu pa vsebuje več maščob in energije, da dojenček poteši lakoto).

• Hranila iz materinega mleka se izredno dobro absorbirajo.

• Materino mleko je izredno dobro prebavljivo in vsebuje tudi prebavne encime.

• Beljakovine v materinem mleku varujejo pred alergijami, zato naj bi bili dojenčki, pri katerih obstaja tveganje za alergije, vsaj 6 mesecev izključno dojeni.

• Vsebuje različne zaščitne snovi (imunoglobuline, lizozim in laktoferin), ki dojenčka varujejo pred okužbami.

• Sesanje na prsih krepi razvoj čeljusti.

• Dojenje ima tudi praktične prednosti: je na voljo vedno ob pravem času, v pravi obliki, je higiensko neoporečno in ima vedno pravo temperaturo.

• Dojenje dolgoročeno vpliva na zdravje, npr. varuje pred prehranjenostjo (dojeni otroci imajo redkeje preveliko telesno težo).

Prednosti dojenja za mater

• Dojenje takoj po rojstvu pomaga pri krčenju maternice,

• spodbuja pristen stik med materjo in dojenčkom,

• je praktično, mati privarčuje čas in denar, potreben za nabavo in pripravo nadomestka za materino mleko.

• je bolj ekološko.

Ločimo:

• začetno mleko za dojenčke, ki je primerno od rojstva dalje;

• nadaljevalno mleko za dojenčke: primerno od dopolnjenega 4. meseca starosti oz. od 6. meseca starosti dalje.

Zakaj kravje mleko ni primerno za dojenčke do dopolnjenih 12 mesecev starosti?

• Vsebuje preveč beljakovin in mineralov, kar obremeni ledvice.

• Sestava maščob ni primerna; preveč je nasičenih maščobnih kislin in premalo esencialnih maščobnih kislin, ne vsebuje pa dolgoverižnih, večkratnenasičenih maščobnih kislin.

• Vsebuje premalo vitaminov in joda.

• Vsebuje premalo železa, ki se tudi slabo absorbira. Pomanjkanje železa lahko povroči slabokrvnost, ki jo drobne krvavitve iz prebavil še poslabšajo.

Ali lahko starši sami pripravijo nadomestek za materino mleko?

Pripravo nadomestka za materino mleko doma strokovnjaki močno odsvetujejo, saj bi bilo mleku potrebno dodati ustrezno količino vode, različne oblike škroba (glede na starost dojenčka), mlečni sladkor in ustrezno rastlinsko olje. Poleg tega bi mleku primanjkoval vitaminov (zlasti C in A), železa, joda, dolgoverižnih maščobnih kislin, vprašljivi pa sta tudi higiena priprave in mikrobiološka varnost.

Zelenjavno-mesna kaša

Pri uvajanju novih živil začnemo najprej s čisto korenčkovo kašo, ki jo ponudimo po žlički pred kosilom. Po približno tednu dni, ko dojenček premaga prve težave, ki spremljajo hranjenje po žlički, preidemo na korenčkovo-krompirjevo kašo (2 dela korenčka, 1 del krompirja in 1 žlička sojinega olja), ki jo prav tako postopno uvajamo teden dni. Tretji teden po uvedbi trdne hrane postopno ponudimo zelenjavno-mesno kašo (priprava v tabeli 6), ki lahko ob koncu 5. meseca nadomesti en mlečni obrok (150–200 g kaše). Kašo pripravimo iz sveže ali zamrznjene zelenjave, lahko pa mu damo tudi industrijsko pripravljeno zelenjavo za dojenčke. Kašo lahko shranimo v manjše plastične posodice in jih zamrznemo na –20 ^oC.

Omenjena kaša je bogat vir vitaminov A, C, B₆, E, B₁ in folne kisline. Vsebuje tudi večkratnenasičene maščobne kisline, cink in železo, ki se zaradi dodatka sadnega soka z vitaminom C bolje absorbira.

Tabela 6: Priprava zelenjavno-mesne kaše

Vir: Prirejeno po priporočilih Forschungsinstitut für Kinderernährung, Dortmund.

Mlečno-žitna kaša

V začetku 6. meseca en mlečni obrok (navadno večerjo) postopno nadomestimo z mlečno-žitno kašo (200–250 g). Kaša je sestavljena le iz treh sestavin (tabela 7) in je bogat vir mineralov, zlasti kalcija in cinka, ter vitaminov, zlasti vitaminov skupine B.

Tabela 7: Priprava mlečno-žitne kaše

*Preostali mlečni obroki so vsaj do dopolnjenega 1. leta starosti še vedno materino mleko ali nadomestka za materino mleko in ne kravje mleko!

Vir: Prirejeno po priporočilih Forschungsinstitut für Kinderernährung, Dortmund.

V začetku 7. meseca še tretji mlečni obrok nadomestimo z žitno-sadno kašo (200–250 g), ki zaradi majhne vsebnosti beljakovin lepo dopolnjuje preostale beljakovinsko bogate obroke. Kaša vsebuje veliko mangana, bakra, cinka ter vitamina B₆ in C, ki spodbujata absorpcijo železa.

Tabela: Priprava žitno-sadne kaše

Vir: Prirejeno po priporočilih Forschungsinstitut für Kinderernährung, Dortmund

Od 10. meseca dalje je otrok že tako razvit, da nastopi v prehrani več sprememb:

• spreminja se gostota hrane (poleg tekoče in zmiksane, lahko zaradi novih zob jé tudi trdno hrano);

• namesto 4 glavnih obrokov, navajamo otroka na družinski ritem prehranjevanja: 3 glavni obroki (zajtrk, kosilo in večerja) in 2 vmesna obroka (dopoldanska in popoldanska malica);

• otrok je pri jedi vedno bolj samostojen;

• hranimo ga lahko z vedno bolj raznolikimi živili,

• najpomembnejše novo živilo, ki ga otroku ponudimo, je kruh.

Namesto jutranjega dojenja oz. stekleničke nadomestka za materino mleko lahko otroku postopoma do trikrat na teden ponudimo kruh z margarino in skodelico nadomestka za materino mleko. Zvečer mu lahko občasno namesto žitno-mlečne kaše ponudimo kruh, skodelico nadomestka za materino mleko in sadje.

Mesa in zelenjave postopno ne miksamo več,ampak le narežemo na majhne koščke. S prehodom na družinsko hrano dobiva otrok vse več trdne hrane, zato je pomembno, da ga začnemo navajati, da ob vsakem obroku popije tudi primerno tekočino (vodo, nesladkan sadni ali zeliščni čaj).

Dojenčkov razvoj in hrana

Ob rojstvu

Ob rojstvu ima zdrav novorojenček razvite primarne reflekse in avtomatizme, ki se jih ne zaveda.

Za hranjenje je pomemben predvsem sesalni refleks in seveda refleks požiranja, ki prepreči, da hrana ne zaide v dihala. V prvih mesecih življenja dojenček še ne obvlada glavice in ostalih delov svojega telesa, pije pri prsih ali po steklenički in večino časa spi. Iz meseca v mesec postaja vse bolj sposoben obvladovati lastno telo, začne se zanimati za okolico, spremeni tudi ritem spanja.

Druga polovica prvega leta

V drugi polovici prvega leta postane dojenček razvojno ( psihomotorno in čustveno) pripravljen na to, da začne osvajati veščine hranjenja. S tem je mišljena pripravljenost otroka za uvajanje nove hrane, tako glede vrste, gostote in okusa kot načina njenega sprejemanja.

V tem starostnem obdobju je dojenček pripravljen na odstavljanje od prsi.

Različni gibi v ustih, zmožnost dajanja hrane iz rok v usta in razvoj finih gibov prstov, obvladovanje pokončne drže telesa ter zmožnost komuniciranja so tiste veščine, ki jih dojenček osvoji do konca prvega leta življenja, da lahko je sam.

Kdaj se razvije katera spretnost?

• Po četrtem mesecu postane sposoben sprejemati gostejšo hrano z žličko.

• Nekoliko pozneje se hrano nauči žvečiti.

• Med šestim in devetim mesecem začne posegati po hrani z roko, pozneje s prsti in jo dajati v usta.

• Proti koncu prvega leta je otrok sposoben sam piti iz skodelice ali stekleničke.

Kdaj začeti otroka hraniti z žličko?

Po četrtem mesecu starosti se pri dojenčku začne izgubljati refleks »plazenja jezika«. Do takrat vsako hrano, ki mu jo ponudimo po žlički, z jezikom odrine iz ust. Kadar pri hranjenju po žlički kljub temu vztrajamo, moramo žličko sprazniti na drugo polovico jezika, pri čemer obstaja velika nevarnost, da bo hrana zašla v dihala. Med petim in sedmim mesecem se otrok nauči jesti kašasto hrano z žličko, pri osmem mesecu pa žličko sprazni že z ustnicami in ob tem tudi primakne glavo k žlički. V tem starostnem obdobju otrok že sedi ob opori ali samostojno, kar mu olajša požiranje čvrste hrane.

Kdaj začeti s hrano, ki zahteva žvečenje?

Po šestem mesecu se otrok začne učiti žvečenja. Sprva s premikanjem čeljusti navzgor in navzdol, pozneje (pri sedmih mesecih) s krožnim gibanjem čeljusti, kot odrasli. Veča se tudi gibljivost jezika (predvsem vstran), tako da med desetim in dvanajstim mesecem otrok obvlada žvečenje in mu brez strahu lahko ponudimo kašasto hrano. Strokovnjaki poudarjajo, da je čas začetka hranjenja z žličko zelo pomemben – nesmiselno je začeti prezgodaj (pred četrtim mesecem), prav tako je nesmiselno otroka hraniti le po steklenički ali ga samo dojiti celo prvo leto življenja.

Kdaj bo naš malček jedel sam?

Pri sedmih in osmih mesecih otrok ponavadi že samostojno sedi, kar mu omogoča večjo gibljivost v ramenih in rokah in večjo svobodo seganja po hrani. Sprva (pri šestih mesecih) sega po predmetih s celo roko, pri devetih do desetih mesecih pa začne posegati po hrani s prstki.

Razvije se tako imenovani »pincetni prijem«, značilen za devet-desetmesečne nadobudneže, ki se plazijo po vseh štirih, veselo pobirajo s tal majhne drobtinice in si jih dajejo v usta. Pri tej starosti otrok hote (zavestno) spusti predmet iz roke in poseže po drugem ter preprijema igrače iz roke v roko, kar mu tudi pri hranjenju omogoča, da postaja vse bolj samostojen.

Po desetem mesecu posega po žlički in si jo daje v usta, čeprav večina namesto žličke raje uporablja svoje prste. To je čas, ko mu lahko ponudimo koščke kruha, sadja, zelenjave in mesa – vse glavne skupine hranil.

Pitje iz skodelice in stekleničke

Otrok lahko srka mleko iz skodelice že po šestem mesecu, vendar mu veliko mleka priteče nazaj skozi ustne kotičke preden pogoltne, ker jezik refleksno potisne naprej. Ta refleks se izgubi proti koncu prvega leta. Ob prvem letu veliko otrok že zna samostojno držati skodelico z obema rokama in narediti nekaj požirkov, ne da bi se jim zaletelo.

Ko otrok posega po predmetih sam in jih zavestno daje v usta, je zmožen tudi sam piti iz stekleničke. V tej starosti lahko začnemo dajati otroka k počitku s stekleničko (pri devetih do desetih mesecih), seveda pa naj bo tekočina v steklenički brez sladkorja, zaradi nevarnosti razvoja zobne gnilobe.

Njegova volja, naše veselje

Vzporedno z osvajanjem veščin hranjenja poteka tudi otrokov psihosocialni razvoj, skupaj z razvijanjem višjih možganskih funkcij. Otrok začne komunicirati z okolico s smehom, čebljanjem, pozneje z zlogi izraža zadovoljstvo ob hranjenju. V drugi polovici prvega leta se nauči pokazati, da je sit. Sprva s pljuvanjem ponujene hrane, pozneje z odkimavanjem, pri enem letu pa hrano, ko je sit, vrže na tla. V tem starostnem obdobju otrok tudi začenja razumevati želje staršev in jih proti koncu prvega leta tudi zna izpolniti (kadar je seveda pri volji).

Vprašanja in odgovori - O dojenčku

Odvajanje od dojenja
Kravje mleko ni za dojenčka
Zaprtje pri dojenčku
Z majhnim otrokom na dopust?
Gastroezofagealni refluks
Celiakija

Primer: Odvajanje od dojenja
Svojo hčerkico dojim že več kot deset mesecev. Dojenje nama prinaša veliko skupnega veselja, saj sva ravno takrat najbolj povezani. Kljub temu pa sem včasih kar malce zaskrbljena, saj hčerka zavrača vso drugo hrano oziroma jo še vedno bolj "poskuša". Ker se bliža čas, ko bom morala nazaj v službo, hčerkica pa v varstvo, se bojim, kako bo z njeno prehrano. Zdaj je zdrava in se lepo razvija. Od vas bi rada dobila nasvet, kakšen način odstavljanja od prsi je najboljši, tako da bom jaz mirna, hčerkica pa zadovoljna. Za pomoč se že vnaprej zahvaljujem.

Odgovor:
Dojenje je idealna prehrana dojenčka v prvih nekaj mesecih življenja, saj otrok dobi z materinim mlekom vse potrebne snovi za normalno rast in razvoj. Mnenje, kdaj naj bi otroku poleg mlečne hrane (materinega ali prilagojenega mleka) začeli dodajati druge vrste hrane, se je v preteklih desetletjih večkrat spreminjalo. Danes menimo, da je najidealnejši čas za začetek uvajanja mešane prehrane med dopolnjenim četrtim in šestim mesecem starosti iz več razlogov.
Otrokove potrebe po nekaterih mineralih, nekaterih vitaminih in deloma beljakovinah so večje od količin, ki jih zagotavlja mlečna prehrana. Naj kot primer navedem železo. Njegov pomen za normalno nastajanje hemoglobina (barvila v rdečih krvničkah, ki po krvi prenaša kisik) je večini znan, železo pa je tudi pomembna sestavina številnih encimskih sistemov in njegovo pomanjkanje v zgodnjem otroštvu lahko povzroči trajne motnje v razvoju osrednjega živčevja. Železa je v materinem mleku malo. Ko otrok porabi zaloge, ki jih je nakopičil med razvojem v maternici, lahko nastopi pomanjkanje zaradi premajhnega vnosa. Vse sodobna mlečne formule so zato obogatene z železom, nekaterimi minerali in vitamni. Nekateri menijo, da je treba dojenim otrokom že po četrtem mesecu dodajati železo. Veliko ga je v mešani prehrani, zlasti v mesu. Železo zelenjavnega izvora se v črevesju slabše absorbira, zato so potrebne mnogo večje količine. Z vitamini in minerali so obogateni tudi številni sadno-zelenjavni ali sadno-žitni izdelki, ki so namenjeni prehrani dojenčkov.
Otroka moramo postopoma privajati na novo hrano. Vsakokrat mu ponudimo le eno novo živilo v majhni količini. Šele ko sprejme eno živilo, pričnemo z uvajanjem drugega. Kot prva nemlečna živila otroci ponavadi dobro sprejmejo sadje (ne citrusov, ker so kisli), kuhano zelenjavo, žitne kaše (pšenice ne dajemo pred dopolnjenim šestim mesecem), kmalu nato pa tudi belo meso, jajčni rumenjak, ribe itd. Otrok tako postopoma spoznava nove okuse in jih vzljubi.
Postopoma se tesno sožitje med otrokom in materjo začne širiti in otrok postaja "družbeno bitje" in se prične vključevati v širše okolje. Del teh sprememb so tudi obroki z drugimi člani družine in z vrstniki pri mizi. Mali posnemovalec se navzame naših prehranjevalnih navad (in razvad). Nekateri otroci pa so pri hrani zelo izbirčni. To je njihova pravica, naša dolžnost pa je, da jih z vso, samo staršem znano diplomacijo navadimo na mešano prehrano, ki bo zadostila vsem potrebam razvijajočega se organizma. Takšna prehrana mora vsebovati živila iz žit, sadje, zelenjavo, meso (ne glede na morebitno vegetarijansko prepričanje staršev), mleko in mlečne izdelke in tu in tam tudi kakšno slaščico (za dušo!).
Svetujem vam, da dojenja, tudi ko bo vaš otrok začel jesti pretežno mešano hrano, ne opustite prekmalu. Materino mleko poleg hranil vsebuje vrsto dejavnikov, ki povečujejo otrokovo odpornost pred okužbami in spodbujajo razvoj prebavil.

Primer: Kravje mleko ni za dojenčka
Imam 3 mesece starega sina, ki sem ga redno dojila 7 tednov. Ker nisem več imela mleka, sem mu začela dajati prilagojeno mleko, ki mu zelo tekne. Ker pa je to precej veliko finančno breme za družino, mi je znanka svetovala, naj uporabim navadno kravje mleko z 1,4 % maščobe in dodanimi petimi vitamini. Mleko naj bi prekuhala in mu dodala malo sladkorja. Zanima me, če bi tako pripravljeno mleko dojenčku škodilo.

Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam.

Marina

Odgovor
Spoštovana gospa Marina! Moram vas razočarati, kajti nasveti vaše znanke so povsem napačni. Kravje mleko, zlasti pa posneto kravje mleko, je za trimesečnega otroka neprimerna in celo nevarna hrana. Zakaj? Sestava kravjega mleka se od sestave človeškega mleka precej razlikuje. V njem je veliko več beljakovin in elektrolitov, ki otrokovo telo zelo obremenijo, zlasti ledvice, ki morajo te, tako imenovane topljence izločati iz telesa. Ob nekaterih bolezenskih stanjih lahko vnos s hrano močno preseže zmožnosti izločanja, ki lahko pripelje do nevarne hipertonične dehidracije. Posneto mleko ima manj maščob, te pa so v zgodnjem obdobju življenja glavni vir energije, zato bi svojega otroka ob prehrani s posnetim mlekom dobesedno "stradali". Tudi po sestavi se beljakovine in maščobe v kravjem in človeškem mleku zelo razlikujejo. V kravjem mleku prevladuje beljakovina kazein, v človeškem pa beljakovine sirotke, ki so za otroka veliko lažje prebavljive. V kravjem mleku je občutno premalo tako imenovanih esencialnih maščobnih kislin (linolenske in linolne). Te so nujno potrebne za normalen razvoj organizma, saj iz njih nastajajajo maščobne kisline, ki so nujne sestavine številnih tkiv, predvsem živčnih celic. Tudi z železom in vitamini obogateno mleko za otroka ni primerno, saj je znano, da se železo iz kravjega mleka slabo resorbira v kri. Poleg tega kravje mleko pogosto povzroča mikroskopske izgube krvi iz prebavil, kar lahko vodi v slabokrvnost. V človeškem mleku je najpomembnejši sladkor mlečni sladkor, laktoza. Z dodajanjem običajnega kuhinjskega sladkorja, ki je za nerazvito dojenčkovo telo slabše prebavljiv, pomanjkljive energetske vrednosti posnetega mleka zaradi manjše količine maščob ne morete nadoknaditi.
Svetujem vam, da svojega otroka kljub finančnemu bremenu hranite s prilagojenim mlekom. To je investicija v otrokovo zdravje in normalen razvoj, ki se vam bo še leta bogato obrestovala. Sodobno prilagojeno mleko je narejeno tako, da zadošča vsem potrebam razvijajočega se organizma. Sestava beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, mineralov ter dodani vitami in elementi v sledovih v prilagojenem mleku zelo dobro posnemajo sestavo materinega mleka.
Čeprav danes svetujejo, da naj bi odrasli, pa tudi starejši otroci, namesto polnomastnega mleka uživali posneto mleko, to res ni primerno za otroke v prvih letih življenja.

Primer: Zaprtje pri dojenčku
Imam sinčka, starega dva meseca. Mesec in pol sem ga dojila in vse je bilo v najlepšem redu. Potem pa nisem več imela dovolj svojega mleka in sem mu začela dodajati prilagojeno mleko v prahu. S patronažno sestro sva se dolgo trudili, da bi lahko vsaj kakšen obrok še dojila, vendar je bilo mleka vsak dan manj. Otrok je prilagojeno mleko hitro sprejel, rad ga pije in tudi lepo napreduje, vendar je njegovo blato trdo, tudi temnejše barve, in zelo zelo mora pritiskati, tako da je čisto poten in včasih tudi joka. Verjamem, da bo bolje, ko bo jedel tudi drugo hrano in pil sadne sokove, rada pa bi mu pomagala zdaj, zato vas prosim, da mi svetujete, kako.

Odgovor
Znano je, da je blato dojenih otrok večinoma mehko, kašasto, občasno že skoraj tekoče. Dojeni otroci tudi pogosteje iztrebljajo, neredko po vsakem hranjenju. Zato so mladi starši, zlasti pri prvorojencih, pogosto zaskrbljeni, da ima njihov otrok drisko. V mejah normalnega je tudi, da dojeni otrok odvaja le enkrat na nekaj dni. Če pri tem nima drugih težav, ne moremo govoriti o zaprtju. Ko otrok preide na prehrano s prilagojenim mlekom, se pogostost iztrebljanj večinoma zmanjša, blato pa postane čvrstejše, podobno blatu večjih otrok. Za iztis takšnega blata iz črevesa pa je že potrebno nekaj normalnega fiziološkega napora. Če pomislimo, tudi odrasli s povsem urejeno prebavo moramo na stranišču nekoliko "pritisniti".
Seveda pa se zaprtje lahko pojavi tudi v najzgodnejšem otroštvu. Čim bolj zgodaj se pojavi, večja je verjetnost, da je vzrok zanj bolezenski, npr. katera od prirojenih nepravilnosti prebavil.
Pri hujših nepravilnostih se zaprtje pojavi takoj po rojstvu in novorojenček ne odvaja prvega blata mekonija v prvih dveh dneh življenja. Manjše nepravilnosti, npr. prirojena zožitev zadnjika ali kratek končni del nepravilno oživčenega debelega črevesa (t. i. Hirschsprungova bolezen) pa se lahko pokažejo kasneje, pogosto ob prehodu z enega načina hranjenja na drugo. Čeprav se zdi po opisu težav vašega otroka bolezenski vzrok zaprtja malo verjeten, svetujem, da na težavo opozorite sinovega pediatra. Ta bo lahko že z enostavnim pregledom, ki bo vključeval pregled zadnjika in otip predela zadnjika in danke s prstom z veliko verjetnostjo izključil takšno možnost. Če bo potrebno, vas bo napotil na pregled k pediatru gastroenterologu, ki bo opravil dodatne preiskave.
Pri veliki večini manjših težav z odvajanjem ne najdemo organskega vzroka. Ker je odvajanje zelo trdega blata boleče - neredko pride celo do manjših poškodb sluznično kožnega prehoda na zadnjiku - lahko otrok iz strahu pred bolečino začne blato zadrževati. Čim dlje blato "stoji" v črevesu, tem več vode se resorbira iz blata nazaj skozi črevesno steno. Blato je trše in trše. Odvajanje pa vedno težje. Tako vstopimo v začarani krog. Zato je včasih po načelu "bolje je preprečiti kot zdraviti" smiselno dodati v mleko nekaj blagega in povsem neškodljivega odvajala. Takšna snov je na primer mlečni sladkor, laktoza, ki v odmerku, ko je presežena količina, ki jo lahko prebavi črevo, deluje kot blago odvajalo. Neprebavljeni in skozi sluznico neresorbirani sladkor pritegne v črevesno vsebino vodo, blato je zato mehkejše in odvajanje lažje. Razen morebitne driske pri zares obilnem odmerku nima ne kratkoročnih in ne dolgoročnih škodljivih učinkov. Na tržišču je tudi več preparatov, ki vsebujejo laktulozo, sladkor, zelo soroden mlečnemu, ki ga za človeško telo ne prebavlja in zato deluje odvajalno. Nekateri pediatri svetujejo tudi draženje zadnjika. Osebno nisem zagovornik tega, saj je naravno, da pride dražljaj za iztrebljanje iz notranjosti črevesa in ne od zunaj. Postopek je lahko celo nevaren in povzroči mehansko poškodbo.
Kot ugotavljate sami, se otrokova prebava s prehodom na mešano prehrano (sadje, zelenjavo, polnozrnata žita), ki vsebuje več balastnih snovi (vlaknin), največkrat povsem uredi. Res pa je, da je zaprtje zaradi nezdravega načina prehrane in življenja nasploh ena najpogostejših zdravstvenih težav pri ljudeh vseh starostnih skupin.

Primer: Z majhnim otrokom na dopust?

Odgovor:
Da je čas dopusta tudi čas brezskrbnosti, je splošno znana zabloda lahkomiselnih ljudi, ali pa puhlica iz turističnih prospektov. Kamorkoli se že odpravljate na dopust, na morje, v gore, na deželo, ali celo v vedno bolj popularne eksotične kraje, se zavedajte, da se boste skupaj s svojim malčkom znašli v novem in številnih pasti polnem okolju. Številnim nevarnostim se seveda lahko s primerno pripravo in previdnostjo izognemo.

• Sonce "v manjših odmerkih" blagodejno vpliva na organizem. Vsa zdravila pa v preveliki količini delujejo kot strup. Izpostavljanje majhnih otrok soncu lahko privede do sončarice, ki se kaže z glavobolom, bruhanjem, v hujših primerih celo z motnjami zavesti in krči. Podobne znake ima tudi toplotni udar, ki je posledica pregretja telesa, lahko v kombinaciji z izgubo tekočin in elektrolitov zaradi znojenja. Pogostejše, a večinoma manj dramatične so sončne opekline kože. V blažjih primerih se kažejo le kot rdečina in občutljivost kože, v hujših pa se lahko pojavijo mehurji in odluščenje večjih kožnih predelov. Vsemu temu se izognemo, če se z otrokom izogibamo premočnega sončnega sevanja. Na plažo gremo raje zjutraj in pozno popoldne. Če se pa z otrokom vseeno podajate na sonce, ga nikar ne pozabite zaščititi z ustrezno obleko, pokrivalom, odkrite dele kože pa s kremo za sončenje z visokim zaščitnim faktorjem.

• Voda je sicer vir neskončnega otroškega veselja. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati da malček, pa tudi nekoliko večji otrok v vodi, pa tudi ob njej potrebuje nenehen nadzor z možnostjo takojšnjega ukrepanja. Še zmeraj vsako leto utone nekaj otrok. V kopalni sezoni so pogostejše infekcije sečil. Ko otrok urinira v vodo, lahko v sečnico steče nekaj vode, le ta pa je lahko okužena z mikroorganizmi. Zlasti pri deklicah, katerih sečnica je kratka, lahko infekcija hitro prodre do mehurja, pa tudi višje ležečih delov sečil.

• Poseben problem na letovanju predstavlja prehrana otroka. Še najlažje bo, če je otrok dojen. Če otroka hranite z mlečnimi formulami, bodite pozorni na neoporečnost vode s katerim mešate pripravek. S prekuhavanjem sicer uničite večino mikroorganizmov, številne morebitno skodljive kemične snovi pa ostanejo v vodi. Zato se osebno še najbolj zanašam na ustekleničeno pitno vodo. Ne pozabite, da otrok v toplem podnemju izgublja veliko tekočin z znojenjem in nezavednim izhlapevanjem. Zato mu zagotovite dovolj pijače, ne le mleka, ampak tudi vode ali čaja. Tudi vsa živila, ki jih bo otrok užil neprekuhana (npr. sadje in zelenjava), morajo biti umita z neoporečno pitno vodo. Otrokova hrana naj bo kot doma skrbno pripravljena in raznolika. Izogibajmo se hrani, ki je lahko vir okužbe ali zastrupitve s hrano (beri bakterijskimi toksini). Med najnevarnejša živila spadajo pravgotovo sladoledi (razen tovarniško pakiranih in neoporečno skladiščenih), druge slaščice (npr. kremne rezine) in majoneza ter sorodne polivke. Če se otrok okuži s katero od bolezenskih klic ali se zastrupi s hrano, bo začel bruhati, bolel ga bo trebuh, pojavi se lahko driska, včasih celo povišana temperatura. Zdravimo z dieto in zadostnimi količinami tekočine (najboljše so t.i. rehidracijske elektrolitno glukozne mešanice). Če se stanje ne začne hitro umirjati poiščite zdravniško pomoč!

• V naravi so pogosti tudi piki in vgrizi strupenih insektov in drugih živali. Pred piki žuželk se lahko vsaj delno zaščitimo z repelenti in ustreznimi oblačili. Nekateri insekti prenašajo s svojimi vgrizi tudi povzročitelje nevarnih bolezni.

V kratkem sestavku seveda nisem naštel vseh pasti, ki prežijo na vašega otroka na dopusu. A naj bo dovolj.
Kaj vzeti s seboj na dopust? Vsekakor nekaj neoporečne hrane in vode, osnovna sredstva za prvo pomoč ob poškodbah, zdravila proti vročini, repelente proti pikom žuželk, zaščitna sredstva proti sončnemu sevanju, potrjeno kartico zdravstvenega zavarovanja in dobršno mero opreznosti in potrpežljivosti. In prosim vas, ne rinite z majhnimi otroci v kraje, kjer je kvalitetna zdravniška pomoč težko dostopna v razmeroma kratkem času.
Vas zanima, kje s svojimi ne več najmanjšimi otroki preživlja dopuste avtor tega prispevka. Osnovni pogoj: do najbližje bolnišnice ne več kot pol ure in do vrhunske ne več kot tri ure vožnje. Maldivi pridejo v poštev šele čez nekaj let. Pa kaj potem.

Primer: Gastroezofagealni refluks
Imam 3 mesece starega sina. Že od njegovega14. dneva je po vsakem hranjenju slišati nekakšno "pretakanje" v njegovem požiralniku ali za noskom. Večkrat tudi bruha. Pri tem ne gre za polivanje, ki je značilno za večino dojenčkov, ampak za bruhanje, ki lahko nastopi tudi 2 uri po hranjenju. Težave se pojavljajo tudi ponoči in med spanjem, kar je še posebej neprijetno in morda tudi nevarno; otrok se je namreč kar nekajkrat davil in lahko si predstavljate paniko in skrb, ki je pri tem nastala. Kot sem že sama predvidevala, in kot mi je na pregledu potrdila tudi zdravnica pediatrinja, gre pri mojem sinu za gastroezofagealni refluks. O bolezni želim izvedeti čimveč. Predvsem želim vedeti, kako ukrepati, da bi omilili ali celo preprečili bruhanje. Zanima me tudi, ali je možno, da otrok refluks enostavno preraste in kdaj se to predvidoma zgodi, ali pa je potrebno dodatno zdravljenje ali celo operacija.

Odgovor
Bruhanje in pocejanje želodčne vsebine je najpogostejši znak gastroezofagealnega refluksa. Manjša količina refluksa nima škodljivih posledic in je normalen pojav, ki ga opažamo pri številnih dojenčkih. Pri dojenčkih so mehanizmi, ki preprečujejo zatekanje želodčne vsebine nazaj v požiralnik, še nezreli. Tudi tekoča mlečna prehrana in pretežno ležeč položaj telesa pripomorejo k refluksu. O bolezenskem refluksu govorimo, kadar količinsko presega refluks pri zdravih dojenčkih. Tak refluks lahko povzroči vnetje sluznice požiralnika, žrela in grla. Če izbljuvana vsebina zateka v dihala, se lahko pojavijo aspiracijska pljučnica, bronhitis, astma. Težave z dihali in celo pomembne premore v dihanju lahko povzroča tudi draženje receptorjev v požiralniku in refleksni odgovor nanj. Refluks redko povzroča simptome, ki z nenavadnimi vedenjskimi in gibalnimi vzorci spominjajo na bolezni živčevja. Otroci s hudim refluksom pogosto počasi pridobivajo težo, so neješči in jokavi.
Izbor preiskav za ugotavljanje gastroezofagealne refluksne bolezni je pri vsakem bolniku odvisen od klinične slike. Za ugotavljanje količine refluksa je najprimernejše 24-urno merjenje kislosti v požiralniku, za postavitev diagnoze vnetja požiralnika endoskopski pregled zgornjega dela prebavil z odvzemom vzorcev sluznice za patohistološke preiskave, za ugotavljanje vzročne povezanosti z boleznimi dihal scintigrafske preiskave, merjenje sprememb kislosti v požiralniku v povezavi z dihalnimi vzorci itd.
Zdravljenje je stopenjsko. Največkrat zadošča že gostejša hrana in lega z dvignjenim vzglavjem. Včasih je potrebno zdravljenje z zdravili: ena pospešujejo praznjenje želodca in povečajo "tesnenje" požiralnično-želodčnega prehoda (t. i. prokinetiki), druga zmanjšujejo škodljivost regurgitirane želodčne vsebine (zdravila, ki zmanjšujejo izločanje želodčne kisline). Redko, kadar hude refluksne bolezni ne pozdravimo z zdravili, je potrebno operativno zdravljenje.
Ker opisujete, da se je vaš sin ob verjetnem gastroezofagealnem refluksu nekajkrat "davil", verjetno spada med tiste, ki imajo z refluksom povezane težave z dihali. Zato bi svetoval, da ga peljete k pediatru gastroenterologu, ki bo opravil potrebne preiskave in izbral najbolj ustrezno zdravljenje. S preiskavami bo lahko tudi ugotovil, ali je vzrok bruhanja katera druga boleznen (npr. anatomske nepravilnosti v prebavilih, prehranska alergija ...).
Pri večini otrok refluksne težave v drugem letu starosti izzvenijo. Tudi pri hudih oblikah refluksa lahko s pravočasnim zdravljenjem preprečimo zaplete je zato prognoza bolezni načeloma dobra.

Primer: Celiakija
Imam 12 mesecev starega sina, ki je preživel dokaj težaven porod. Mogoče je bil otrok na začetku lačen in ni dobil dovolj hrane, vsekakor pa je bil zelo počasen in sem ga zato dojila vsakokrat po uro in pol, da je sploh dovolj pojedel. Sina sem polno dojila do 6 meseca starosti, sedaj pa ga dojim še zvečer in ponoči. Že od rojstva ima velike težave z napenjanjem. Na začetku so ga 3 mesece 'težile' kolike, potem je ponoči slabo spal zaradi slabega podiranja kupčkov, po uvajanju goste hrane pri 6 mesecih je bil zaprt, sedaj pa ima že nekaj mesecev blato zelo redko.
Ker je že kar nekaj časa mehko, mastno, včasih sluzasto, je končno na zadnjem pregledu pred 14 dnevi tudi pediatrinja rekla, da bo najbrž treba iti na kakšno preiskavo. Več od tega pa mi ni razložila. Z veliko zaskrbljenostjo ugotavljam, da kaže moj otrok nekatere znake celiakije:
mehko, sluzasto blato, ki traja nekaj mesecev (po 9. mesecu starosti je otrok pričel jesti izdelke pšeničnega izvora), močno napenjanje, bledica, nekoliko slabša krvna slika, počasno napredovanje teže (ta je lahko tudi posledica hoje in aktivnosti);

Poskušam biti optimist, vendar me vseeno dejstva zelo skrbijo. Zato me zanima sledeče:
- Ali je možna povezava pojava določene bolezni in težave s težkim psihološkim doživljanjem poroda pri otroku?
- Ali lahko podobni znaki kažejo na kakšno drugo ozdravljivo bolezen ali okužbo razen na celiakijo (ali je pred biopsijo črevesne sluznice smiselno opraviti še kakšno drugo preiskavo - npr. pregled blata za morebitno bakterijsko ali parazitarno okužbo)?
- Kako poteka biopsija črevesne sluznice (z narkozo ali v živo) in kako to prenašajo tako majhni otroci?
- Ali je smiselno poskusiti z dieto že pred preiskavo (v nekem članku sem brala, da s tem lahko zakriješ znake kakšne druge črevesne bolezni ali pa pospešiš obnovo črevesne sluznice, ki zabriše tudi znake za odkrivanje celiakije)?
Za odgovore se vam najlepše zahvaljujem.

Odgovor
Iz vašega pisma je razvidno, da ste zelo skrbni in dobro opazujete svojega otroka. Simptomi in znaki, ki jih opisujete, so lahko posledica tako imenovanega malabsorpcijskega sindroma, stanja, ko se hrana iz črevesja slabše absorbira v kri. Vzrokov za malabsorbcijo je veliko. Mnoge bolezni lahko povzročijo začasno malabsorpcijo. Med najpogostejšimi vzroki trajne malabsorbcije, seveda, če bolezni ne zdravimo, je v naših krajih celiakija. Da bi lahko ugotovili, kaj je vzrok težav pri vašem otroku, bi bilo potreba narediti nekaj preiskav, kot je svetoval že otrokov pediater. Svetujem vam, da otroka prijavite za pregled pri pediatru gastroenterologu. Ta bo pregledal vašega malčka in se verjetno odločil še za nekaj laboratorijskih preiskav krvi, blata in urina. Tudi če sumimo, da bi otrok lahko imel celiakijo, najprej naredimo presejalne teste (določimo koncentracijo nekaterih za celiakijo značilnih protiteles v krvi). Za biopsijo črevesja se odločimo le, če presejalni testi z dovolj veliko verjetnostjo kažejo na možnost celiakije. Biopsijo črevesne sluznice naredimo endoskopsko z inštrumentom gastroskopom. Preiskavo poteka pri majhnih otrocih v tako imenovani globoki sedaciji, pri kateri je otrok omamljen, kasneje pa se preiskave ne spominja. Če sumimo na celiakijo, mora bolnik do preiskave uživati normalno hrano, ki vsebuje gluten, saj predčasna dieta lahko prikrije znake v krvi in črevesni sluznici, ki so pomembni za zanesljivo postavitev diagnoze.

Vir: eZdravje