Zdravilne rastline se uporabljajo za lajšanje in zdravljenje mnogih bolezenskih stanj že odkar obstaja človeštvo. V preteklosti so se ljudje pogosto zatekali k naravi, saj si zdravljenja pri zdravniku preprosto niso mogli privoščiti. Z razvojem sintetičnih zdravil je interes za zdravilne rastline upadel, saj je medicinska znanost uporabo le teh odklanjala. Danes se mnogi spet vračamo k naravi, kjer iščemo rastline za zdravljenje blagih zdravstvenih težav. Vse večjo pozornost zdravljenju z zdravilnimi rastlinami danes posveča tudi stroka, ki je uvrstila pripravke iz zdravilnih rastlin med zdravila. Na tržišču lahko najdemo številne zdravilne rastline v obliki kakovostnih farmacevtskih pripravkov z dokazano varnostjo in učinkovitostjo. Uporabljajo se za zdravljenje blagih do zmernih težav oz. kot dopolnilo konvencionalnemu zdravljenju.

Za noge:

Divji kostanj je priljubljeno okrasno drevo v parkih in drevoredih. Razširjeno je predvsem v Severni Evropi in Severni Ameriki. V zdravstvene namene se uporablja izvleček semen divjega kostanja, ki je na tržišču v obliki kapsul, tinktur, gelov, krem in čajev. Izboljšuje bolezenske znake, ki se pojavijo zaradi motenega perifernega venskega obtoka. Uporabljamo ga za nego utrujenih in težkih nog, ki so posledica dolgotrajnega stanja in čezmerne hoje, pri udarninah in podplutbah, ki jih spremlja oteklina, pri lajšanju bolečine in vnetju krčnih žil.

Divji kostanj (Aesculus hippocastanum)

Predstavitev rastline
Divji kostanj je do 30 metrov visoko drevo, ki raste v vrtovih, parkih in na obrobju gozdov. Doma je v Grčiji in Bolgariji, vendar so ga že od konca 16. stoletja sadili po celi Evropi. Razširjen je predvsem v severni Evropi in Severni Ameriki. Večinoma gojijo vrste z belimi, redko z rožnatimi cvetovi. Zdravilnost tega drevesa je še premalo znana in cenjena.

Zanimivosti in zgodovina
Ime rastline izhaja iz latinske besede aescare, ki pomeni jesti. S plodovi kostanja so namreč nekoč krmili živino. V zdravilne namene so kostanj začeli uporabljati razmeroma pozno. Sredi 19. stoletja je postal cenjena zdravilna rastlina, katere skorjo so uporabljali namesto skorje kininovca pri vročičnih obolenjih, malariji, driskah in kožnih boleznih. Liste so uporabljali pri kašlju, astmi, bronhitisu, artritisu in revmatizmu. Cvetove pa ljudska medicina še danes uporablja za krepitev telesne odpornosti. Danes se največ uporabljajo pripravki s standardizirano količino saponinske mešanice escin. Escin zmanjšuje prepustnost kapilar in njihovo krhkost ter poveča napetost venske stene. Tako zmanjša otekanje, pospeši krvni obtok in izboljša presnovo v bolnem tkivu.

Učinkovanje in uporaba
V zdravstvene namene se uporablja izvleček semen divjega kostanja, ki je na tržišču v obliki gela , kreme, kapsul, tinktur in čajev. Blaži bolezenske znake, ki se pojavijo zaradi motenega perifernega venskega obtoka. Pomaga pri utrujenih in težkih nogah, ki so posledica dolgotrajnega stanja in čezmerne hoje, pri udarninah in podplutbah, ki jih spremlja oteklina, pri lajšanju bolečine in vnetju krčnih žil. Izboljšuje cirkulacijo krvi v nogah in tako lajša motnje perifernega venskega obtoka. Raziskave na živalih in številne klinične raziskave so potrdile njegov protivnetni učinek in izboljšanje bolezenskih znakov, ki nastanejo pri kronični venski insuficienci*. Prvi znaki izboljšanja se pokažejo šele po 1 do 2 tednih. Divji kostanj deluje antieksudativno**.

Opozorilo
Pripravki z divjim kostanjem ne povzročajo neželenih učinkov, če jih uporabljamo v skladu z navodili. Primerni so tudi za lajšanje težav z venskim žiljem, ki se pogosto pojavljajo zlasti med nosečnostjo.

Medeno deteljo krasijo v grozd oblikovani rumeno obarvani cvetovi. Učinkovine nastanejo šele med sušenjem zeli in prijetno dišijo po medu. V zdravstvene namene se uporablja izvleček zeli medene detelje, ki je namenjen lajšanju težav pri motenem venskem perifernem obtoku. Pripravki iz medene detelje krepijo stene ven, blažijo vnetja ven in preprečujejo nagnjenost k strjevanju krvi. Uporabljajo se pri težkih in utrujenih nogah, pri podplutbah in udarninah. Blažijo vnetje in bolečino pri krčnih žilah.

Medena detelja, navadna (Melilotus officinalis)

Predstavitev rastline
Navadna medena detelja zraste od pol metra do meter visoko. Krasijo jo v grozd oblikovani rumeno obarvani cvetovi. Najdemo jo predvsem na travnikih, njivah in ob poteh ter na prodnatih bregovih potokov in rek. Učinkovine medene detelje nastanejo šele med sušenjem zeli in prijetno dišijo po medu. Od tod izhaja tudi njeno ime. V zdravilne namene se poleg navadne medene detelje uporabljata tudi visoka medena detelja (M. altissimus), ki se po videzu le malo razlikuje od navadne, in bela medena detelja (M. albus), ki pa je manj učinkovita.

Zanimivosti in zgodovina
V ljudskem zdravilstvu uporabljajo medeno deteljo v obliki mazil ali čajev pri krčnih žilah in hemoroidih, pa tudi pri obolenju ledvic, saj pospešuje izločanje seča in deluje antiseptično. Je sestavina različnih čajnih mešanic za krepitev živcev in proti nespečnosti, dobro poznana je tudi čajna mešanica z medeno deteljo, ki pomaga pri izkašljevanju. Medena detelja zavira nastajanje krvnih strdkov. Njen vonj učinkovito odganja molje in druge žuželke v garderobnih omarah.

Učinkovanje in uporaba
Zel medene detelje vsebuje učinkovine (kumarine in flavonoide), ki delujejo predvsem na vene in lajšajo težave pri motenem venskem perifernem obtoku. V zdravstvene namene se najpogosteje uporabljajo pripravki z izvlečkom zeli medene detelje, ki krepijo stene ven, blažijo vnetja ven in zavirajo nastanek oteklin. Zmanjšujejo prepustnost žilne stene in tako pospešujejo pretok krvi skozi vene. Pospešujejo tudi limfni pretok. V zeli medene detelje najdemo tudi učinkovine, ki vplivajo na strjevanje krvi, in sicer zavirajo nastajanje krvnih strdkov. Pripravki iz medene detelje pomagajo pri nočnih krčih v mečih, pri težkih in utrujenih nogah po dolgotrajni hoji in stanju, pri srbenju nog in oteklih nogah, pri podplutbah in udarninah. Blažijo tudi vnetje in bolečino pri krčnih žilah. Medena detelja se uporablja samostojno ali v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami, ki lajšajo težave pri kroničnem venskem popuščanju. Najdemo jo v pripravkih za zunanjo uporabo v obliki gelov ali krem ali pa za notranjo uporabo v obliki tablet in kapsul. Dnevni priporočeni odmerek medene detelje ali pripravka iz nje (za notranjo uporabo) znaša 3 do 30 mg glavne aktivne učinkovine – kumarina.

Opozorilo
Pri pravilni uporabi medene detelje in njenih pripravkov ni neželenih učinkov. Pri prevelikem odmerjanju se zaradi vsebnosti kumarina lahko pojavita glavobol in bruhanje. Pripravkov za zunanjo uporabo ne smemo uporabljati pri odprtih ranah in poškodbah, hkrati ne smejo priti v stik s sluznico ali z očmi. Omejitev zunanje uporabe medene detelje v nosečnosti in času dojenja ni znana.

Za žilje:

Česen se kot zdravilo in začimba uporablja že tisočletja. Zaradi zdravilnega delovanja je zelo cenjen, zaradi neprijetnega vonja pa pri mnogih ljudeh nepriljubljen. Njegovo učinkovitost je potrdila tudi sodobna znanstvena medicina. Zavira rast bakterij, glivic in črevesnih parazitov. Česen preprečuje starostne spremembe na žilju, predvsem upočasni razvoj ateroskleroze. Česnove učinkovine preprečujejo nastajanje žilnih oblog, saj znižujejo raven holesterola in trigliceridov v krvi in preprečujejo zlepljanje krvnih ploščic. Ima tudi tonizirajoči učinek, pospešuje izločanje prebavnih sokov in zaradi protimikrobnega delovanja krepi odpornost organizma proti okužbam.

Za srce:

Glog ima značilne bele cvetove, veje pa polne trnov, zato mu pravimo tudi beli trn. Že od srednjega veka ga uporabljamo za zdravljenje obolenj srca in žilja. Zdravilna moč gloga je v cvetovih, listih in plodovih. Namenjen je zdravljenju blage oblike srčnega popuščanja. Glogove učinkovine krepijo moč krčenja srčne mišice in izboljšujejo njeno prekrvitev, tako poživijo in negujejo srce starejših ljudi. Hkrati pospešijo pretok krvi skozi koronarne arterije in izboljšajo oskrbo srca s kisikom. Uravnavajo tudi blage motnje srčnega utripa. Glog lahko jemljemo dalj časa, saj zanesljivo ne škoduje.

Bela omela je močno razvejan vednozelen grmič, ki raste kot polzajedavec na iglastih in listnatih drevesih. V antiki in srednjem veku so belo omelo uporabljali za zdravljenje božjasti, pri napadih omotice, za zdravljenje turov in gnojnih ran. Danes se zel bele omele uporablja za zniževanje povišanega krvnega tlaka, ponavadi kot dodatek sintetičnim zdravilom. V pripravkih skupaj z glogom tudi pri blagem srčnem popuščanju, saj krepi oslabljeno srčno mišico.

Zdravilno špajko in njeno zdravilno moč pozna marsikdo, saj spada med najpogosteje uporabljene zdravilne rastline. Grški zdravnik Galen jo je priporočal za zdravljenje nespečnosti že v 2. stoletju našega štetja. Njeno učinkovitost v zdravljenju nespečnosti in tesnobe je potrdila tudi sodobna medicina. V korenini zdravilne špajke je do 100 zdravilnih učinkovin, ki pomagajo pri nespečnosti, pomirijo živčnost, tesnobo in napetost. Bolniki, ki so nemirni in napeti, po jemanju špajke niso zaspani in utrujeni.

Za želodec:

Rumeni svišč je razširjen predvsem v južni in srednji Evropi, na kamnitih pašnikih, med ruševjem in grmovjem. V medicinske namene uporabljamo izvleček korenine rumenega svišča v obliki čajev in kapljic. Spodbuja izločanje prebavnih sokov in pomaga pri slabi prebavi, ki jo spremlja občutek napetosti v želodcu in črevesju. Pripravki iz rumenega svišča uspešno pomagajo tudi pri pomanjkanju teka, ki je pogost pri starejših ljudeh in bolnikih z zmanjšano sposobnostjo izločanja prebavnih sokov.

Tavžentrožo prepoznamo po rožnatih cvetovih, ki se odpro samo na močnem soncu. Zel vsebuje grenčine, ki spodbujajo izločanje sline in želodčnega soka ter pospešijo praznjenje želodca in črevesja. Tavžentrožo zato najdemo v pripravkih za spodbujanje teka. Pomaga tudi pri napenjanju. V ljudski medicini je priljubljena za zdravljenje slabokrvnosti, uporabljajo jo pri bledici, presnovnih boleznih, kožnih izpuščajih in povišani telesni temperaturi.

Kamilica je danes ena najbolj znanih zdravilnih rastlin. Razširjena je skoraj po vsej Evropi, raste ob poteh, v živih mejah, po poljih in vrtovih. Poznamo jo v pripravkih za zunanjo in notranjo uporabo, deluje blago protivnetno, antiseptično in spazmolitično. Zaradi protivnetnega in antiseptičnega delovanja kamilico pogosto uporabljamo v pripravkih za kožo, saj blaži vnetje, pospešuje celjenje ran in zavira učinke bakterijskih strupov. Protivnetno in antiseptično deluje tudi na sluznico želodca in črevesja in pomaga pri vnetnih obolenjih. Kamilični čaji blažijo krče v prebavilih ter preprečujejo napenjanje. Kopeli in inhalacije pomagajo pri vnetju dihalnih poti, predvsem žrela in ustne votline.

Kumina ima značilne rjave plodove, ki jih uporabljamo kot začimbo in zdravilo. Pomagajo pri želodčnih in črevesnih težavah, in sicer pomirjajo krče, odstranjujejo črevesne pline in blažijo občutek napetosti oz. napihnjenosti. Kumino najdemo tudi v pripravkih za lajšanje črevesnih krčev in bolečin pri dojenčkih in majhnih otrocih.

Za žolč:

Artičoka je bila kot hrana in zdravilo cenjena že pri starih Egipčanih, Grkih in Rimljanih. Liste artičoke so uporabljali za zdravljenje bolezni jeter in žolčnika, za zdravljenje sladkorne bolezni, za zniževanje holesterola in zvišanega krvnega tlaka. Danes je učinkovitost artičoke znanstveno potrjena in vemo, da spodbuja nastajanje in odtekanje žolča. Stalen in obilen pretok žolča pospešuje presnovo maščob ter olajša občutek napetosti oz. napihnjenosti v želodcu in črevesju. Pripravki iz artičoke so primerni tudi kot dodatek pri zdravljenju in preprečevanju vnetja žolčnika in žolčnih poti.

Poprova meta je zelo priljubljena rastlina in raste na številnih vrtovih po Sloveniji. Uporabljamo jo kot začimbo na solatah, juhah, prikuhah, tudi ribjih jedeh. Učinkovine listov poprove mete spodbujajo nastajanje in izločanje žolča. Obilen pretok žolča izboljša prebavo maščob in preprečuje napenjanje, krče in bolečino v želodcu in črevesju. Pomaga tudi pri boleči menstruaciji. Mentol, ki je v eteričnem olju poprove mete, deluje antiseptično in anestetično, zato poprovo meto uporabljamo pri vneti sluznici žrela in ustne votline ter pri vneti in razdraženi koži.

Repik je doma v Evropi. Danes je zelo cenjen tudi v Ameriki in Aziji. Je sestavina čajnih mešanic in raznih izdelkov, namenjenih lajšanju želodčnih in črevesnih težav, ki nastanejo po zaužitju težko prebavljive mastne hrane. Spodbuja nastajanje in izločanje žolča, blaži občutek polnosti, napihnjenosti in krče v želodcu. Repikov čaj je dobrodošel tudi pri lajšanju drisk. Mnogi ga uporabljajo za grgranje pri vnetem žrelu in dlesnih. Poklicni pevci in igralci z njim negujejo glas.

Za ledvice in mehur:

Vednozeleni gornik je grmiček, ki raste predvsem v severnih predelih Evrope in v Severni Ameriki. Njegove liste uporabljamo za lajšanje blagih okužb sečnika in sečnih poti. Zdravilne učinkovine listov nastanejo šele v seču, kjer zmanjšajo število bakterij in tako ublažijo vnetje sečnika. Vednozeleni gornik najdemo skoraj v vseh čajnih mešanicah za ledvice in mehur. Na voljo je tudi v obliki tinktur, tablet in kapsul.

Peteršilj uporabljamo predvsem kot zelenjavo in začimbo, manj pa v zdravilne namene. Že Grki so poznali njegove zdravilne učinke in ga uporabljali za boljše delovanje ledvic in mehurja. V zdravilne namene danes uporabljamo korenino in plodove petršilja, ki spodbujajo odvajanje seča, kar pomaga pri blagih okužbah urinarnega trakta. V ljudski medicini peteršilj uporabljajo za sproščanje menstrualnih krčev in zdravljenje nerednih menstruacij.

Njivska preslica je plevel, razširjen na njivah in vrtovih. Najdemo jo v mnogih čajnih mešanicah za ledvice in mehur, saj njene učinkovine pospešujejo odvajanje seča in pomagajo pri okužbah urinarnega trakta. Čaj iz njivske preslice se v ljudski medicini uporablja pri revmatskih težavah, pri kroničnem kašlju in oteklih nogah. Priljubljene so tudi kopeli iz njivske preslice, ki pospešijo prekrvljenost nog ter tako ublažijo ozebline in krčne žile.

Breza je eno najbolj znanih dreves pri nas. Prepoznamo jo po značilnem belem lubju. Slovani in Germani so brezo častili kot sveto drevo in ji pripisovali številne zdravilne učinke. Danes se v zdravstvene namene uporablja brezovo listje, ki pospešuje izločanje seča, zato ga najdemo v pripravkih za preprečevanje blagih okužb ledvic in sečnika ter uravnavanje presnove. Brezovo listje je tudi sestavina šamponov in vodic za nego las.

Gladež in njegovo diuretično delovanje so poznali že v antiki. Korenina gladeža se tudi danes uporablja za odvajanje seča, pomaga pri vnetju sečil ter preprečuje nastajanje ledvičnih in sečnih kamnov. Je sestavina čajnih mešanic in kapljic, ponavadi skupaj z brezo in petršiljem.

Za blažitev kašlja:

Ozkolistni trpotec prepoznamo po značilno ozkih listih. Pripravke iz listov uporabljamo za pomirjanje suhega in dražečega kašlja, ki spremlja prehladna obolenja in druga vnetja dihal. Primerni so tudi za lajšanje suhega kašlja kadilcev. Učinkovine iz listov ustvarijo na sluznici dihalnih poti tanko oblogo in preprečujejo draženje, ki sili na kašelj. Hkrati delujejo na sluznico blago protivnetno in tako zmanjšajo vnetje dihalnih poti. V ljudskem zdravilstvu uporabljamo ozkolistni trpotec za zdravljenje ran, z dodatkom kamilice tudi za izpiranje ali obloge.

Slezenovec je po zdravilnih učinkih znan že iz antičnih časov. Sluzi, ki so v cvetovih in listih, preprečujejo draženje sluznice dihalnih poti in tako pomirjajo suh in dražeč kašelj , ki pogosto spremlja vnetje zgornjih dihalnih poti. Kot obkladek je primeren za nego vnete, srbeče in suhe kože.

Gozdni slezenovec (Malva silvestris L.)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Gozdni slezenovec je dvoletna rastlina, ki zraste do 150 cm. Na pokončnem, pri dnu olesenelem steblu se razvijejo dolgopecljati, dlakavi listi srčaste oblike. Iz zalistij ter na koncih vej poganjajo na dolgih pecljih v socvetja zbrani rožnati cvetovi. Gozdni slezenovec je razširjen po vsej Sloveniji. Raste na pustih tleh, ob poteh, po zidovju, njivah, travnikih od nižine do gorskega pasu.
Za domačo uporabo lahko nabiramo cvetove vseh vrst slezenovca, ki rastejo pri nas. Ob morju raste mavretanski slezenovec, ki je zelo podoben gozdnemu, le da ima manjše in močneje obarvane cvetove. Korenine, listi in cvetovi vsebujejo sluzi.

Zdravilni del rastline
Cvetove nabiramo od junija do oktobra in jih sušimo v senci. Imajo komaj zaznaven vonj in močno sluznat okus.

Zanimivosti in zgodovina
Zdravilna moč slezenovca je znana od antike dalje. V ljudskem zdravilstvu so priljubljene različne vrste slezenovca. Uporabni so tudi okrasni vrtni slezenovci. Za vse vrste slezenovcev so značilni plodovi pokovci, ki ob zorenju razpadejo v številne enosemenske plodičke.

Učinkovanje in uporaba
Zaradi emolientnih lastnosti gozdni slezenovec uporabljamo pri vnetjih ustne votline in žrela, pri kašlju, pri obolenjih in preobčutljivosti kože, za nego dojenčkov in bolnikov. Pomaga pri prebavnih krčih, driski in ledvičnih obolenjih. Slezenovca ne smemo kuhati ali popariti. Čaj pripravljamo na hladen način z namakanjem čez noč.

Opozorilo
Nima neželenih učinkov in je zelo primerna droga za široko uporabo.

Za izkašljevanje:

Jeglič je prva pomladanska cvetica z značilnimi rumenimi cvetovi. Najdemo ga predvsem na sončnih travnikih. Za zdravljenje uporabljamo izvlečke korenin jegliča v obliki čajev, čajnih mešanic in sirupov . Namenjeni so lajšanju krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna obolenja in druga vnetja zgornjih dihalnih poti. Učinkovine v korenini jegliča pomagajo pri redčenju goste bronhialne sluzi v dihalnih poteh in spodbujajo njeno izločanje.

Jeglič (pomladanski jeglič - Primula veris L., visoki jeglič - Primula elatior/L./ Hill)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Pomladanski in visoki jeglič sta nizki (do 30 cm) zelnati trajnici. Doma sta v srednji, zahodni in južni Evropi ter osrednji Aziji. Obe vrsti rasteta po Sloveniji. Pomladanski jeglič raste po sončnih travnikih, svetlih gozdovih in grmovnatih robovih do nadmorske višine 1700 m. Cveti od aprila do maja. Visokemu jegliču pa ustrezajo rastišča do 2400 m nadmorske višine. Cveti od marca do aprila. Jeglič je med prvimi znanilkami pomladi. Krasijo ga rumeni cvetovi, ki so pri vrhu stebla združeni v kobulasto socvetje. Iz kratke korenike s številnimi koreninicami spomladi odžene dlakavo steblo, ki je olistano z drobno nazobčanimi listi, razporejenimi v rozeto. Listi so pri pomladanskem jegliču mehkodlakavi, jajčasti, dolgi 5 do15 cm in zoženi v krilat listni pecelj. Pri visokem jegliču so listi redkodlakavi, podolgovati, dolgi 10 do 20 cm in zgrbančeni. Pri pomladanskem jegliču so cvetovi živo rumeni in močno dišijo ter imajo lijasto oblikovan venec in zvonasto napihnjeno čašo. Pri visokem jegliču so cvetovi bledo rumeni, le rahlo dišijo, venec je široko razprostrt, čaša pa se tesno prilega.
Zdravilna moč jegliča je v kratki koreniki in koreninah in tudi v cvetovih. Glavna sestavina cvetov so flavonoidi. Zelene čaše so bogate z vitaminom C. Korenine imajo veliko saponinov, ki olajšujejo izkašljevanje.

Zdravilni del rastline
Korenine tako pomladanskega kot visokega jegliča nabiramo zgodaj jeseni. Sveže korenine imajo grenek okus in prijeten vonj, posušene pa so brez vonja. Pri izkopavanju korenine porežemo, kratko koreniko pa ponovno posadimo, da ne uničimo rastline.

Zanimivosti in zgodovina
V antiki zdravilnosti jegliča niso poznali. Uporabljati so ga začeli šele v 15. stoletju, predvsem pri paralizah, ki so bile posledica kapi. Kot prvi pomladanski rastlini so ji pripisovali čarobno moč. Danes se zaradi sekretolitičnega in ekspektoransnega delovanja uporablja pri vnetjih dihal. V ljudski medicini jeglič uporabljajo za pospešeno odvajanje seča, spodbujanje potenja in pri slabih živcih.

Učinkovanje in uporaba
Jeglič olajšuje izkašljevanje (deluje sekretomotorično) in utekočinja izločke pri obolenju zgornjih dihal (deluje sekretolitično). V zdravilnih pripravkih (čajih, čajnih mešanicah in sirupih) se uporablja cvetove in korenine. Saponini in eterična olja pospešujejo izločanje bronhialne sluzi, saj redčijo gost, lepljiv sluznični izloček v dihalnih poteh. Jeglič učinkovito pomaga pri izkašljevanju, krepi živce in srce, blaži migreno in spada med zelo učinkovita uspavala.

Opozorilo
Pri pravilnem odmerjanju ni neželenih učinkov.

Materina dušica ima značilen vonj, saj njeni cvetovi in listi vsebujejo veliko eteričnega olja. Zaradi prijetnega vonja in okusa je priljubljena kot začimba, ki hkrati olajša prebavo. Zdravilne pripravke iz eteričnega olja materine dušice uporabljamo za lajšanje krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna in gripozna obolenja. Eterično olje blaži krče dihalnih poti in pomaga izkašljati gosto bronhialno sluz. Timol, ki je glavna sestavina eteričnega olja materine dušice, zavira rast bakterij in blaži vnetja dihal, prebavil in sečnih organov.

Vrtna materina dušica ali timijan
(Thymus vulgaris L.)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Timijan je trajen polgrmiček, ki zraste do 50 cm visoko. Listi so majhni, sivozeleni in ob robovih zavihani. V zalistju poženejo rožnati cvetovi. Doma je v Evropi, Ameriki in Afriki. V Sloveniji gojijo timijan po vrtovih tudi kot začimbno rastlino. Njegove številne podvrste divje rastejo v Sredozemlju, pri nas pa po Krasu, saj ima rad suha, sončna rastišča. Zaradi velikih potreb pa je predvsem gojen. Timijan prijetno diši po kafri, saj njegovi cvetovi in listi vsebujejo veliko eteričnega olja.

Zdravilni del rastline
Nabiramo celo zelišče, preden se popolnoma razcveti. Po prvem rezu maja ali junija cveti še enkrat septembra, ko ga lahko ponovno režemo. Količina eteričnega olja je odvisna od sestave tal in podnebnih razmer.

Zanimivosti in zgodovina
Timijan je že prastara zdravilna rastlina. Njegovo razkuževalno moč so poznali že Egipčani, ki so ga uporabljali za balzamiranje mrtvih. Grki so ga kot dišavnico dodajali pijačam in sirom, Rimljani pa so zelo cenili njegov zdravilni učinek. Benediktinski menihi so ga v zgodnjem srednjem veku prinesli iz Sredozemlja v srednjo Evropo. Kot zdravilna rastlina je timijan pri nas v ljudskem zdravilstvu manj znan in cenjen kot njegov divje rastoči sorodnik poljska materina dušica, čeprav je zdravilni učinek posebno pri kašlju močnejši.

Učinkovanje in uporaba
Timijan vsebuje veliko eteričnega olja, katerega glavna sestavina je timol (do 50 %). Timijan učinkuje pri kašlju (ekspektorans), vpliva na bronhije, tako da jih razširja (bronhospazmolitik) in zavira rast skoraj vseh bakterij. Glavna učinkovina je eterično olje. Timijan utekočinja sluz (sekretolitik) in pomaga pri izkašljevanju, saj pospešuje izločanje sluzi (sekretomotorik).
Zdravilne pripravke iz eteričnega olja materine dušice uporabljamo za lajšanje krčevitega kašlja, ki spremlja prehladna in gripozna obolenja. Eterično olje blaži krče dihalnih poti in pomaga izkašljati gosto bronhialno sluz. Timol zavira rast bakterij in blaži vnetja dihal, prebavil in sečil. Timijan se uporablja tudi kot krepčilo za želodec in živce, kot zdravilna pijača pri želodčnih in črevesnih boleznih, pomaga pa tudi pri nespečnosti. Lajša tudi revmatske bolečine, zato timol dodajajo v masažne kreme.

Opozorilo
Pomembno je, da z uporabo ne pretiravamo. Zelo previdni moramo biti, ko ga uporabljamo pri dojenčkih in majhnih otrocih. Pripravkov s timijanovim oljem ali timolom jim nikoli ne smemo nanašati na obraz ali pod nos. Previdnost je potrebna tudi pri vtiranju v kožo na prsih ali hrbtu. Dolgotrajna uporaba zobnih past ali ustne vode s timolom lahko povzroči alergijske reakcije, zato jih je treba občasno zamenjati. Bolniki z obolenjem ščitnice so občutljivi za timol. Timijanove kopeli ne povzročajo nobenih neželenih učinkov, vsekakor pa niso primerne pri kožnih obolenjih ali večjih poškodbah kože, pri hudih vročičnih in infekcijskih boleznih, pri visokem krvnem tlaku in srčnem popuščanju.

Za imunski sistem:

Škrlatna ehinaceja je doma v severnoameriških prerijah. Ima značilne škrlatne cvetove bodičastega videza. Ehinacejo so prvi začeli uporabljati severnoameriški Indijanci kot antiseptik pri pikih insektov, pri ranah in kačjih ugrizih. Njeno učinkovitost je potrdila sodobna medicina in danes je ena najbolj uporabljanih in cenjenih rastlin v Evropi in Ameriki. Sveže iztisnjen sok škrlatne ehinaceje uporabljamo za preventivno in dodatno zdravljenje okužb zgornjih dihalnih poti in sečil. Učinkovine škrlatne ehinaceje povečajo število belih krvnih telesc in izboljšajo njihovo delovanje ter tako pospešijo odstranjevanje mikrobov in širjenje okužbe.

Škrlatna ehinaceja (Echinacea purpurea)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Danes poznamo devet vrst ehinacej, a za zdravljenje uporabljamo le tri: škrlatno (E. purpurea), ozkolistno (E. angustifolia) in bledo ehinacejo (E. pallida). Med seboj se razlikujejo po barvi in obliki venčnih listov. V Evropi najbolj poznamo in tudi največ uporabljamo škrlatno ehinacejo, 60 do 80 cm visoko trajnico s pokončnim in krepkim steblom ter cvetno glavico škrlatne barve. Zaradi lepih cvetov jo mnogi gojijo na vrtu kot okrasno rastlino. Za pripravo farmacevtskih izdelkov se uporabljajo nadzemni deli rastline, cvetovi in listi, v katerih je največ za zdravje koristnih snovi. Zdravilna, čeprav manj učinkovita, je tudi korenina škrlatne ehinaceje.

Zanimivosti in zgodovina
Škrlatni ehinaceji pravimo tudi ameriški slamnik, saj so jo že vsaj pred 500 leti prvi uporabljali severnoameriški Indijanci. Z njo so zdravili ekceme, mumps, steklino, bolezni dlesni in ustne votline, bolečine v trebuhu, pa tudi epilepsijo. Konec 19. stoletja so jo v Ameriki veliko uporabljali za preprečevanje okužb. V Evropi smo jo spoznali v začetku 20. stoletja in dokazali, da krepi telesno odpornost in tako pomaga hitreje okrevati pri okužbah dihal in sečil. Ko se je leta 1930 začela širiti uporaba antibiotikov, se je naklonjenost do ehinaceje zmanjšala. Leta 1989 je bila uporaba škrlatne ehinaceje za preprečevanje in zdravljenje okužb dihal in sečil ter hitrejše celjenje ran tudi uradno potrjena.

Učinkovanje in uporaba
Do danes opravljene raziskave so potrdile imunostimulativno delovanje soka škrlatne ehinaceje. Učinkovine v soku (polisaharidi, derivati kavne kisline in alkimidi) spodbujajo nespecifičen imunski odgovor, krepijo delovanje imunskih celic (makrofagov in granulocitov) in povečajo izločanje citokinov (interlevkinov, faktorja tumorske nekroze, kisikovih radikalov), ki uravnavajo imunski odziv telesa. Škrlatna ehinaceja skrajša trajanje posameznih simptomov prehlada in gripe in ublaži njihovo jakost, zato jo uporabljamo za preprečevanje in zdravljenje prehladnih obolenj. Najbolj učinkovita je, če jo vzamete, ko se pojavijo prvi simptomi okužbe, saj zmanjša njihovo jakost za 10 do 40 %. Učinkovita je tudi v preprečevanju pogostosti prehladnih obolenj, saj jih zmanjša za 10 do 15 %. Tako za preprečevanje kot za zdravljenje okužb dihal in sečil je treba zaužiti 6 do 9 ml svežega soka škrlatne ehinaceje na dan. Ta odmerek je treba jemati vsaj 7 dni. V zdravilne namene se največkrat uporablja sok, iztisnjen iz sveže zeli, nabrane v času cvetenja. Sok se pogosto suši in pripravlja v obliki tablet ali kapsul.
Okužbe dihal (predvsem prehlad) so najpogostejša obolenja in hkrati tudi najpogostejši vzrok za izostanek z dela ali od pouka. Škrlatna ehinaceja pomaga hitreje okrevati pri prehladu in gripi ali prepreči, da bi sploh zboleli.

Opozorilo
Ehinaceja je dobro raziskana zdravilna rastlina, ki ne povzroča stranskih učinkov, tudi če jo jemljemo v večjih odmerkih od priporočenih. Interakcije ehinaceje z drugimi naravnimi ali sintetičnimi zdravili niso znane. Izdelke, ki vsebujejo škrlatno ehinacejo, je priporočljivo jemati največ 8 tednov, saj dolgotrajno spodbujanje imunskega sistema ni smiselno. Zelo pomembno je, da jih ne jemljemo pri kroničnih napredujočih boleznih imunskega sistema (tuberkuloza, multipla skleroza, levkoza, revmatoidni artritis …). Izdelki iz škrlatne ehinaceje so varni in zato še posebej primerni za otroke, ki so tudi najbolj občutljivi za okužbe dihal. Tako kot za vsa zdravila tudi za ehinacejo velja, da varnost jemanja v času nosečnosti in dojenja ni raziskana, zato je nosečnicam in doječim materam ne priporočamo.

Za pomirjanje:

Baldrijan ali zdravilna špajka (Valeriana officinalis L)
Baldrijan ali zdravilno špajko in njeno zdravilno moč pozna marsikdo, saj spada med najpogosteje uporabljene zdravilne rastline. Grški zdravnik Galen jo je priporočal za zdravljenje nespečnosti že v 2. stoletju našega štetja. Njeno učinkovitost v zdravljenju nespečnosti in tesnobe je potrdila tudi sodobna medicina. V korenini zdravilne špajke je več kot 100 učinkovin, mnoge od njih pomagajo pri nespečnosti, pomirijo živčnost, tesnobo in napetost. Bolnike, ki so nemirni in napeti špajka pomiri, niso pa utrujeni in zaspani.

Baldrijan ali zdravilna špajka
(Valeriana officinalis L.)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Baldrijan ali zdravilna špajka je trajnica, ki raste na vlažnih travnikih, rečnih obrežjih in posekah po vsej Sloveniji od nižin do gorskega pasu. Po suhih pobočjih in gozdovih raste baldrijanu zelo podobna, a nekoliko manjša hribska špajka (Valeriana collina Wallr.).

Zdravilni del rastline
Nabiramo koreniko s koreninicami, ki je brez vonja. Značilen vonj po baldrijanu se pojavi med sušenjem.
Vsebnost zdravilnih učinkovin je pogojena z geografskih poreklom in vrsto baldrijana. Največ jih vsebujejo korenine dve leti starih rastlin, pravilno posušenih pri temperaturi nižji od 40 ^oC.

Zanimivosti in zgodovina
Ime verjetno izhaja iz latinske besede »valere«, ki pomeni biti zdrav. Morda pa se imenuje po zeliščarju Valerisu, ki je rastlino prvi uporabljal za zdravljenje ali pa po Rimski provinci Valeria. Baldrijan so poznali in uporabljali že grški in rimski zdravniki. Grški zdravnik Galen ga je priporočal za zdravljenje nespečnosti že v 2. stoletju našega štetja.

Šele sredi 18. stoletja se je uveljavil kot pomirjevalno sredstvo pri različnih nevrozah, pri nespečnosti, živčni utrujenosti, razdraženosti med menstruacijo in nosečnostjo, v klimakteriju, pri nervoznem želodcu in srcu ter glavobolih. Danes je baldrijan najbolj uporabljano naravno pomirjevalo (sedativ) v Evropi, saj ga vsebujejo številni farmacevtski pripravki.

Učinkovanje in uporaba
Učinkovitost baldrijana je povsem dokazana, zato spada med zdravilne rastline, ki jih tudi uradna medicina zelo veliko uporablja. Raziskave na živalih so pokazale njegovo anksiolitično¹, centralno relaksantno², antikonvulzivno³, koronarodilatativno⁴ in antiaritmično⁵ delovanje. Baldrijan je najboljše rastlinsko zdravilo za pomirjanje živcev pri nervoznosti, nemiru, živčni izčrpanosti, tesnobnosti in nespečnosti. V njegovi korenini so odkrili približno 100 učinkovin, ni pa razjasnjeno, katera ima pomirjvalni učinek. Še več, ne ve se, ali gre za eno učinkovino ali za sinergistični učinek več učinkovin.

Baldrijan deluje splošno pomirjajoče pri nervozi, nervozni izčrpanosti, razdražljivosti, pomaga pri nespečnosti, živčno pogojenih bolečinah želodca in črevesja, srčni nervozi, pri strahu in splošni napetosti, pri težavah v klimakteriju. Pomaga prenašati stres, jezo, razburjenost in žalost.
Otroci do 3 leta baldrijana ne smejo uživati, od 3 do 12 leta pa le na pod nadzorom zdravnika.

Baldrijan je dobra alternativa sinteznim uspavalom in pomirjevalom, ki ob daljšem jemanju povzročajo odvisnost in imajo neželene učinke (jutranja utrujenost z glavobolom, zmanjšana odzivnost, povratna nespečnost, omotičnost, zaspanost, vrtoglavica, razdražljivost).

Opozorilo
Pripravki iz baldrijana ne povzročajo odvisnosti tudi po dolgotrajnem jemanju. Neželeni učinki so zelo redki. Višji odmerki lahko vplivajo na sposobnost za vožnjo ali delo s stroji, zato uživanje baldriana neposredno (do 2 uri) pred vožnjo ali delom s stroji ni priporočljivo. Odsvetujemo jemanje baldrijana v večjih količinah od predpisanih in v kombinaciji z alkoholnimi pijačami, ker se pomirjevalni učinek okrepi. Baldrijan krepi delovanje uspavalnih tablet, zato sočasno jemanje ni priporočljivo.

Slovarček:

¹Anksioznost: tesnoba Anksiolitik: zdravilo, ki zmanjša občutek strahu in vznemirjenosti
² Relaksacija: sprostitev ali ponovna vzpostavitev ravnovesnega stanja po prenehanju napetosti
³Antikonvulziv: sredstvo za zdravljenje in preprečevanje krčev
⁴Koronaren, koronarne ali venčne arterije prehranjujejo srčno mišico Dilatatoren, tudi dilatacijski: širiti, razširiti
⁵Antiaritmičen: deluje proti motnjam srčnega ritma

Hmelj je ovijalka, porasla s številnimi dlačicami, njeno steblo pa se vedno vije v desno. V pivovarstvu in v zdravilne namene uporabljamo zrele ženske storžke hmelja. Pomirjevalni učinek hmelja so poznali že v srednjem veku. Danes je znanstveno dokazano, da deluje blago pomirjevalno in blaži motnje spanja, notranji nemir in napetost, občutek strahu, motnje v koncentraciji in razdražljivost. Hmelj pogosto najdemo v pomirjevalnih čajnih mešanicah in tinkturah skupaj z baldrijanom, meliso, meto in šentjanževko. V ljudskem zdravilstvu se uporablja za izboljšanje teka ter lajšanje želodčnih in črevesnih težav.

Melisa je doma v Sredozemlju. Danes jo najdemo po vsej Evropi. Najlažje jo prepoznamo po listih, ki prijetno dišijo po limoni. Zaradi prijetnega vonja je priljubljena kot začimba. V zdravstvene namene uporabljamo liste melise v obliki tinktur, čajev in čajnih mešanic. Pripravki delujejo pomirjevalno. Primerni so za ljudi, ki so pogosto nemirni in napeti, občutljivi za spremembe in zvečer ne morejo zaspati. Melisa deluje pomirjevalno tudi na krče v želodcu in črevesju. Je sestavina številnih kozmetičnih pripravkov, saj prijetno diši in pomirja.

Za koncentracijo in spomin:

Ginko biloba ali dvokrpi ginko je najstarejša še živeča drevesna vrsta na svetu. Drevo lahko doseže starost 1000 let in višino 30 metrov. V mezozoiku, pred približno 150 milijoni let, je bil ginko razširjen po vsej Zemlji, tudi po Evropi. V ledeni dobi je drevo izumrlo, ohranilo se je samo na Kitajskem, kjer poznajo njegove zdravilne učinke že 5000 let. Iz Kitajske so ga že v davnini prenesli na Japonsko in v Korejo, kjer so ga častili kot sveto tempeljsko drevo. Kot okrasno drevo se je ginko v 18. stoletju razširil po Evropi, kjer še danes krasi številne parke. Izvleček iz listov dvokrpega ginka izboljšuje prekrvljenost in oskrbo možganov s kisikom in glukozo. Motnje v prekrvitvi možganov se kažejo predvsem kot pojemanje spomina in intelektualnih sposobnosti, lahko je prisotna tudi omotica in šumenje v ušesih. Aktivne učinkovine izvlečka so flavonski glikozidi in terpeni, ki širijo žile, preprečujejo zlepljanje krvnih ploščic in tako izboljšujejo pretočnost krvi. Z uravnavanjem presnove varujejo celice in tkiva pred poškodbami, ki jih povzroča pomanjkanje kisika. Izvleček dvokrpega ginka tudi izboljša prekrvljenost okončin (nog), saj odpravljajo občutek hladnih nog, bolečine pri hoji, ščemenje in otrplost.

Za življenjsko moč:

Pravi ginseng (Panax ginseng)
Ginseng (korejski) uporabljajo vzhodni narodi že 5000 let. Kitajska tradicionalna medicina ga pri hujših obolenjih uporablja kot sredstvo za oživljanje, pri različnih manj nevarnih motnjah pa za izboljšanje apetita, proti bruhanju, potrtosti, za okrepitev spolne moči in za splošno telesno krepitev.. V zdravstvene namene se uporablja korenina ginsenga, ki naše telo in naše psihično počutje pomaga prilagoditi zunanjim in notranjim stresnim dejavnikom (temperaturnim spremembam, hrupu, pomanjkanju kisika, telesnim in duševnim obremenitvam).

Pravi ginseng (Panax ginseng)

Predstavitev rastline
Zanimivosti in zgodovina
Učinkovanje in uporaba
Opozorilo

Predstavitev rastline
Pravi ginseng je doma na Kitajskem in v Severni Koreji, zato se zanj pogosto uporablja ime azijski ali korejski ginseng. Danes ga gojijo tudi v Rusiji in Nemčiji. Gojenje ginsenga je težavno in terja veliko časa, zato je na svetovnem trgu zelo dragocena rastlina. Ginseng ima korenino, ki je po obliki podobna človeškemu telesu. Iz nje zraste do 60 cm visoko steblo, ki ima na dolgih pecljih dlanasto deljene liste, neopazne cvetove in svetlo rdeče jagode. Zdravilna moč je v korenini, stari vsaj 6 let. Steblo, listi, cvetovi in jagode nimajo zdravilnega učinka.
Danes poznamo tudi druge vrste ginsenga. Najbolj cenjeni in uporabljeni vrsti sta poleg pravega ginsenga (Panax ginseng) še ameriški ginseng (Panax quinquefolius) in sibirski ginseng (Eleutherococcus senticosus).

Zanimivosti in zgodovina
Korenina pravega ginsenga se v kitajski tradicionalni medicini uporablja že več kot 5000 let, pri hujših obolenjih kot sredstvo za oživljanje, pri različnih manj nevarnih boleznih za izboljšanje apetita, proti bruhanju, potrtosti, za okrepitev spolne moči, proti pikom insektov in za splošno krepitev telesa. Korejci uporabljajo korenino ginsenga tudi kot začimbo v piščančji juhi. Botanično ime Panax ginseng pove, kako zelo je korenina ginsenga cenjena v svoji domovini: »pan« pomeni grško »vse«, »axos« je grško »zdravilo«, »ginseng« pa pomeni kitajsko »človeška korenina«.

Učinkovanje in uporaba
Učinkovitost korenine ginsenga je znanstveno potrdila tudi zahodna medicina. Znane so aktivne učinkovine ginsenga (ginsenozidi ali panaksozidi), ki pomagajo telesu, da se lažje prilagodi na dejavnike, ki sprožijo stres (adaptogeno delovanje). Novejše raziskave so potrdile, da ginseng izboljša presnovo in prenos kisika v tkiva in tako pripomore k večji psihični zmogljivosti za premagovanje stresa, večji umski storilnosti (izboljša spomin in sposobnost učenja), večji telesni vzdržljivosti in življenjski moči. Dolgotrajno jemanje ginsenga izboljša razpoloženje, splošno počutje in vitalnost ter kakovost življenja.

Korenina ginsenga spodbuja tudi imunski sistem in poveča odpornost telesa proti okužbam. Pomaga pri težavah s spolnostjo. Raziskave so potrdile, da ginseng poveča spolno moč pri moških, saj poveča koncentracijo moškega spolnega hormona testosterona ter tvorbo in gibljivost semenčic v testisih.
Korenina ginsenga se danes uporablja v obliki izvlečka, praška, čaja, tablet in kapsul. Pogosto jo najdemo v pripravkih skupaj z vitamini in minerali.

Opozorilo
Pripravke iz korenine ginsenga je treba jemati redno, vsaj 4 tedne, še bolje pa je če jih jemljete 8 tednov. Potem je smiselno narediti enomesečni presledek in terapijo ponoviti.
Za varne veljajo odmerki, ki ustrezajo 1 do 2 g ginsengove korenine ali 200 do 600 mg izvlečka korenine ginsenga na dan. V teh odmerkih ginseng nima neželenih učinkov.
Ginseng lahko vpliva na strjevanje krvi, zato je potrebna previdnost pri jemanju zdravil, ki vplivajo na strjevanje krvi.
Otrokom jemanje ginsenga ne priporočamo.

Za koncentracijo in spomin

Za življensko moč